»Večinoma sva bila sama z direktorjem fotografije Aleksandrom Petricem. Vzela sva kamero, hodila po mestu, iskala ljudi in se družila z njimi.«

»Kot igralka, ki šele začenja svojo pot.«

»Gre za knjigo, ki je, vsaj v angleškem jeziku, ne pozna veliko ljudi. Mislim, da je mojstrovina. Lahko bi jo primerjali z delom Prima Levija Ali je to človek. Zato sem se želel bolj posvetiti temu projektu.«

»Kamera je postavljena tako, da snema z zornega kota migrantov in tako o tej sodobni odisejadi pripoveduje z njihovega gledišča, v nekakšnem protikadru podob, ki smo jih vajeni videti z našega, zahodnjaškega zornega kota, zato da bi končno dal besedo tistim, ki do nje navadno ne pridejo.«

»Neverjetno naporno je bilo spraviti vso opremo na hrib s snežnimi motorji. Tudi za igralsko ekipo je vse skupaj ogromen izziv. Cel dan ne morejo nikamor, da bi se zares pogreli, nimajo normalnih stranišč in podobno. Ko bereš scenarij, se vse skupaj morda zdi zelo preprosto: samo dva človeka, ki se spuščata z gore. Večina ljudi ne bi verjela, kako veliko sredstev in dela je potrebnih, da to posnameš na film.«

»Ko se je začela ta situacija na poljsko-beloruski meji, ki so jo poimenovali kar hibridna vojna, ko so se začela vračanja beguncev nazaj v Belorusijo in so to območje povsem zaprli, sem pomislila, da moram nujno posneti film, ki bo prikazal razmere z vidika tamkajšnjih prebivalcev.«

»Še danes ljudje raje snemajo partizanske filme, ker so vloge bolj črno bele in ni dileme, 'na čigavi strani si'. Hecno je, ker so bili leta '91 ljudje precej bolj povezani kot danes in si verjetno niso predstavljali, da bo ta tema kdaj razdvajala.«

»V osnovi sem hotel posneti zgodbo o življenju kvir ljudi, ampak zunaj pretirano seksualiziranega konteksta.«

»Z zgolj enim snemalnim dnevom na voljo in ob tem, da je obe Dori upodobila Suzana Krevh.«